Življenjepis:
Slavko Grum je bil rojen 2. avgusta v Šmartnem pri Litiji kot tretji od štirih otrok Franca Gruma, delovodje v Šmarski usnjarni, in Marije Grum, rojene Dolšek. Leta 1907 začne obiskovati osnovno šolo kot zunanji gojenec v novomeškem frančiskanskem samostanu. Eden njegovih učiteljev je pater Blanko, ki ga uvaja v svet literature. Štiri leta pozneje konča osnovno šolo. Šolanje nadaljuje na novomeški gimnaziji. Po maturi odide študirat medicino na Dunaj. Jeseni leta 1920 se spopade z težko telesno in duševno krizo, ki traja pol leta. Obenem začne eksperimentirati z drogami (morfij, tudi kokain), zasvojen pa ostane do konca življenja. Leto pozneje napiše prvo dramo Pierrot in Pierette. Leta 24 napiše Trudne zastore, ves čas pa pripravlja amaterske uprizoritve. Prične pisati tudi črtice. Dela objavlja v Jutru. Spomladi leta 1926 diplomira. Po smrti očeta odide domov. Navduši se nad Freudovo doktrino in kasneje tudi predava na to temo. Za delo Dogodek v mestu Gogi, katere navdih je dobil med delom v umobolnici, dobi v Beogradu drugo nagrado za področje dramatike. Po letu 30, ko se razide z Jožo Debelak in ko postane vedno bolj odvisen od drog, mu prične njegova pisateljska moč vedno bolj usihati. Leta 1935 zadnjič objavi literarno delo. To je novela Deček in blaznik. Leta 40 sploh zadnjič objavi, tokrat poljudnoznanstveni spis Resnica o alkoholu. Leta 1946 poskusi s samomorom z veronalom, tri leta pozneje, 3. avgusta 1949 pa zaradi raka na jetrih umre. Pokopan je v Šmilehu pri Novem mestu.
Danes imamo celo spletne strani za podjetja, zemljevid podjetij in slovenska podjetja.
Dogodek v mestu Gogi:
Goga je izmišljeno mesto z zelo morbidnim vzdušjem. Je simbol malomeščanskega življenja v provinci. Prebivalci so čudni, vase zaprti ljudje. V svoji odtujenosti čakajo na dogodek, ki bo razviharil in spremenil zatohlo življenje. V Gogo se po dolgem času, iz tujine vrne Hana, kamor je zbečala po tem, ko jo je v mladosti posilil hlapec Prelih. Sedaj ni nič boljše. Prelih Hano ponovno poizkuša izkoristit, vendar ga Hana udari s svečnikom po glavi in misli, da ga je ubila, čeprav se izkaže da Prelih preživi.
Delo je sicer marsikje še naturalistično in dekadenčno, kjub temu pa je vsebinsko in oblikovno Dogodek v mestu Gogi ekspresionistična drama. Motivi in teme prikazujejo kaotičnega, razklanega, obupanega človeka sodobnega časa, ki živi v stanju živčne napetosti, na robu bolezni, blaznosti in smrti. Slog in dramaturgija sta ekspresivna, abstraktna, groteskna in deformirata svarnost, ter uveljavljata lepoto grdega.
Celotno delo je prepleteno z grotesko. Same osebe so groteskne, njihova dejanja so prav tako groteskna, kakor tudi njihove reakcije. Grotesken je prikaz odstranjevanja Prelihovega trupla, Klikotov poskus samomora, pogovor med Afro in Tarbulo...
Dramska tehnika je izrazito moderna. Sestavljajo jo zgodbe posameznik,ki se kot nekakšni deli mozaika združujejo v celoto. Povezuje jih skupen prostor - Goga. V drami so se bistveni dogodki zgodili že v preteklosti, tako da v bistvu beremo samo razplet. To je značilnost analitične dramske
tehnike in Goga je lep primer za le-to.
Beseda didaskalije izvira iz časa Grkov, kjer so le-te pomenile podatke o uprizorjenih dramah z navedbo avtorjev, časa, kraja in posebnosti uprizoritve. Danes bi tem dedaskalijam lahko iskali sopomen pri gledališkem listu. Same didasklije so dobile na svojem pomenu ponovno v moderni drami, kjer pisatelj daje napotke režiserju.
Hanino dramsko dejanje je motivirano z dogodki v preteklosti, v predzgodbi, torej času, preden se je dvignila zavesa. O njih zvemo iz Haninega pogovora z hišno gospodinjo Terezo. V mladosti je Hano nekdo posilil, zato je kmalu odšla v tujino, vendar ne more zaživeti polnokrvnega spolnega življenja, posilstvo je namreč spačilo njeno spolno dojemljivost, postala je frigidna. Ob obisku doma je suženjsko odvisna od posiljevalca, kljub neznanskemu gnusu in ponižanju pa se mu mora vdati, kadarkoli se mu zljubi. Hana poskuša posiljevalca ubiti, vendar ji ne uspe. Njena osvoboditev je vprašljiva, če ne že povsem nemogoča. Tako Hana, kot tudi drugi Gogovci izhajajo iz psihopatoločke seksualnosti.
Bolestne lastnosti dramskih oseb v Gogi izhajajo iz trpljenja, ki ga povzročajo potlačene erotične želje. Potlačitev jih deformira in jim da groteskne poteze. Takšna razlaga ustreza načelom Freudove psihoanalize, ki pa ji Grum ne sledi preveč dosledno, saj človekovo duševnost, njegocva doživljanja in krize oblikuje zelo svobodno.