7 Uradna prošnja, prijava, pritožba
1 Prepričevalni pogovor
Prepričevalni pogovor poteka v vsakdanjem življenju, v zasebnih in javnih ter neuradnih in uradnih okoliščinah. V tem pogovoru skuša eden od (so)govorcev pripraviti drugega (so)govorca do nekega v naprej določenega dejanja, ga poziva k nečemu. Če drugi (so)govorec temu nasprotuje; se ne strinja z njim, mu prvi skuša navajati dejstva in tako objektivno podkrepiti svoj poziv; ga prepričati.
Primer: -Pridi na tekmo.
-Ne, nimam časa.
-Moraš priti, to je tvoja zadnja priložnost, da vidiš to ekipo skupaj.
Pozivi so lahko posredni, izraženi z velelnikom, naklonskim glagolom nujnosti/prisile (npr. Nujno moraš priti.), ali pa neposredni (npr. Ne bi prišla na tekmo).
Če se (so)govorca pogovarjata, po že v naprej določeni temi, pravimo temu pogovoru debata. V njej se sklicujemo na znanstvene in raziskovalne ugotovitve, na splošna dejstva,…
2 Poljudnoznanstveni članek
Strokovnjaki, ki pišejo takšne članke, niso strokovnjaki ožjega pomena temveč jih pišejo ljudje širšega kroga. Zato poznamo dve vrsti strokovnih besedil: znanstvena in poljudnoznanstvena.
Poljudnoznanstvena so zapisana ali pa govorjena. Zapisana so poljudnoznanstveni članki, katere najdemo v poljudnoznanstvenih revijah: Gea, Proteus, Presek,Življenje in tehnika, Moj vrt,…, ter v šolskih učbenikih. Govorjena poljudnoznanstvena besedila pa slišimo po radiu ali jih gledamo po televiziji,… V televizijskih poljudnoznanstvenih oddajah je pomembna še zvok in slika, katera nam prikazujeta, dokazujeta članek.
Danes imamo celo spletne strani za podjetja, zemljevid podjetij in slovenska podjetja.
Poljudnoznanstveni članki so namenjeni širši okolici, ki jih te teme zanimajo, vendar nima določenega predznanja. V članke so vključene fotografije in risbe, ponazorjene so z zanimivim (atraktivnim) naslovom. Članki pa so opisovalni in razlagalni.Prikazujejo nam lastnosti pojma (bitja, predmeta,…), katerega želimo okolici predstaviti, potek dogajanja, kakšne so posledice, kaj se dogaja v okolici,…
V poljudnoznanstvenih člankih so uporabljene predvsem domače strokovne besede, metafore, prispodobe,… Manj uporabljene so strokovne(znanstvene) besede, saj jih marsikateri človek ne bi razumel.
Ker so v poljudnoznanstvenih besedilih prikazi pojavi, dogajanja, bitja, predmeti … v naravi in družbi, nova odkritja, izsledki raziskav, pravimo takim besedilom tudi prikazovalna besedila.
3 Ocena
Ocena je besedilo, v katerem nam sporočevalec skuša podati svoje osebno mnenje o presojani zadevi in ga skuša razložiti, zato pravimo takemu besedilu tudi utemeljevalno besedilo. Sporočevalec s podajanjem mnenja vrednoti umetniško ali strokovno delo, zato je tako besedilo uvrščeno tudi med vrednotenjska besedila.
Ocene najdemo v medijskih občilih, najpogosteje je vrednoten film, televizijska ali radijska oddaja, knjiga, prireditve (gledališka, glasbena, razstava,…),… Z oceno skuša sporočevalec vplivati na bralca in mu podati svoje mnenje , ter tako vplivati na bralčevo/gledalčevo/poslušalčevo mnenje, ga prisiljuje k lastni presoji zadeve, sili k kritičnemu mišljenju. Ocene so namenjene širši javnosti, zato so napisane poljudno. V strokovnem tisku pa najdemo recenzijo; to je poglobljena ocena obravnavanega predmeta.
Tvorec besedila (ocene) mora poznati splošne podatke o vrednotenem predmetu npr.:
- ime/naslov ocenjevanega predmeta, njenega avtorja,
- če gre za knjigo tudi založbo in leto izdaje,
- v primeru televizijske oddaje, čas in kraj predvajanja,
- v oceni gledališke predstave ime gledališča, datum premiere oziroma ogleda predstave
- v oceni koncerta ali razstave podatek o času in kraju prireditve ipd.
Ovrednotiti mora še vsebino oz. sestavo ocenjevalnega predmeta ter njegovo izvedbo. Ocena se lahko konča s splošnim mnenjem o vrednosti in pomenu predmeta.
Pomembno je, da se avtor ocene zaveda, da ocenjuje delo in ne avtorja, in ne sme biti krivičen. Pod oceno pa se mora podpisati.
V pisanju ocene so v pogosti rabi pridevniki in prislovi. Lahko pa je izražena tudi z nebesednimi prvinami: številke, zvezdice,…
4 Esej
Esej je besedilo, v katerem avtor predstavlja svoje osebno stališče do izbrane teme (iz književnosti, zgodovine, politike, filozofije, medicine,…) in ga utemeljuje.
Njegova zgradba je nestereotipna, je manj sistematičen kot razprava. Vsebuje prvine, ki so značilne za znanstveno in umetnostno besedilo-zato pogosto meji na meji med neumetnostnim in umetnostnim besedilom.
Zanj je značilna polemičnost, asociativnost in navajanje recitalov. Napisan je v jeziku, ki je načelno odprt za literarna prvine in teži k razumljivosti, duhovitosti in nazornosti.
Poznamo več vrst esejev: šolski, razpravljalni, razlagalni. Šolski esej je ponavadi pisan po navodilih, a pomembna je tudi izvirnost. Teme so ponavadi, odzivi na književnost, zato pravimo da je šolski esej metabesedilo (besedilo, ki govori o besedilu). V razpravljalnem eseju med seboj primerjamo besedila, medtem pa v razlagalnem (interpretativnem) eseju razlagamo dojemanje krajšega besedila (odlomka). V obeh esejih presojamo tematiko; katero je potrebno poznati, izraziti svoje mnenje in ga utemeljiti. Pojasnjujemo z argumenti ali protiargumenzi. Na koncu (v sintezi) povzamemo ugotovitve in jih strnemo v odgovor, vezan na problem, ki je bil nakazan v tezi.
5 Zapisnik
Zapisnik je prikazovalno besedilo o enkratnem dogodku, zato spada med pripovedovalna besedila.
Njegov tvorec se v besedilu ne razodeva, temveč objektivno poroča o govornem dogodku (v naprej dogovorjen uradni sestanek skupine ljudi), ta poteka po določenem dnevnem redu in po določenem načinu obravnave vsake točke dnevnega reda. Namen sestanka omenjene skupine pa je sprejetje obvezujočih sklepov.
Zapisnik je sestavljen iz treh delov: glava, jedro, sklepni del.
· Glava: sporočane so okoliščine sestanka (kraj, čas, pristnost, uradni naziv skupine,…)
· Jedro:naveden je dnevni red sestanka, nato se poroča o vsaki točki dnevnega reda
· Sklepni del: zapisan je čas konca sestanka, kje, kdo ga je vodil in kdo je overitelj, odtisnjen je tudi žig. Če je zapisniku priloženo še kakšno gradivo, je na koncu zapisnika napisan naslov vsake priloge.
Zapisnik je poročilo o prvotnem govornem dogodku, saj zapisnikar v jedru zapisuje kdo je kaj rekel- o govorjenih dejanjih poroča z glagoli rekanja v pretekliku (npr. je predlagal), govorne prispevke udeležencev pa navadno vsebinsko obnovi ali pa jih povzame.
Zapisnik je uradna listina, zato dopolnjevanje, spreminjanje ali popravljanje ni dovoljeno in je kaznivo dejanje.
6 Uradna prošnja, prijava, pritožba
Uradno prošnjo, prijavo, pritožbo pošiljamo uradnim ustanovam, da bi vplivali na njihovo ravnanje v našo korist, zato so to zasebna pozivna besedila. Ker sporočevalec pričakuje odgovor (odziv) v pisni obliki pravimo da so dvogovorna. Ima značilno zunanjo obliko, lahko so oblikovana kot obrazci, v katere sporočevalec vnaša samo zahtevane podatke.
6.1 Uradna prošnja
Uradna prošnja je pozivno besedilo, s katerim želimo pridobiti korist od uradne ustanove V njej razodevamo svojo splošno in jezikovno kulturo, zato moramo paziti na vljudnost, jezikovno pravilnost in lepo obliko zapisa. Ker je uradna prošnja objektivno besedilo, v njej navajamo resnične podatke, preverljive z dokazili.
Uradna prošnja ima obliko uradnega besedila.
· V glavi prošnje v levem zgornjem kotu so navedeni podatki o sporočevalcu (ime, priimek, naslov), pod tem navedemo podatke o naslovniku (ime podjetja/ustanove, društva ali osebe, njen naslov), v desnem kotu pa kraj in datum pisanja.
· Jedrni del vsebuje naslov (npr. Prošnja za kadrovsko štipendijo), nagovor, izrek prošnje in njeno utemeljitev –po kratki predstavitvi (rojstni podatki, šolanje, zaposlitev ipd.) navajamo predvsem tiste podatke, ki so pomembni za rešitev prošnje.
· V zaključki se zahvalimo za pozornost in morebitno ugodno rešitev; sledi pozdrav in čitljiv podpis (desno spodaj)
· Prošnji ponavadi prilagamo dokazila;njihova imena po abecednem vrstnem redu ali po pomembnosti napišemo levo spodaj v rubriki Priloge.
Sporočevalčev namen je izražen neposredno (npr. prosim, pošiljam prošnjo za )
Ker je uradna prošnja pripovedovalno in utemeljevalno besedilo, zato moramo pri pisanju paziti na rabo glagolskega časa – uporabljamo preteklik, ko pripovedujemo o šolanju in dosedanji zaposlitveni poti, oz. sedanjik in prihodnjik, ko navajamo želje v zvezi z zaprošenim.
Uradne prošnje, naslovljene na upravne organe, imenujemo vloge. Če jih pišemo sami, pazimo na obliko; če pa izpolnjujemo obrazec, natančno preberemo navodila, nato pa čitljivo izpolnimo prazne rubrike.
6.2 Uradna prijava
Uradna prijava je besedilo, s katerim se priglašamo na razpis, objavljen v množičnih občilih.
Uradna prijava ima obliko uradnega dopisa; sestavljena je iz glave, jedra in zaključka, od prošnje se razlikuje le v tem, da se na začetku jedrnega dela sklicujemo na razpis ali oglas, na katerega se odzivamo.
K izpitu, vpisu na šole ali tečaje, ipd. se ponavadi prijavimo z predpripravljenimi obrazci, v katerih izpolnimo prazne rubrike ter jih dokumentiramo s prilogami. S podpisom jamčimo resničnost podatkov.
6.3 Uradna pritožba
Uradna pritožba je besedilo, v katerem se odzivamo na neprimerno ravnanje ustanov, organizacij ipd.
Pri pisanju uradne prošnje upoštevamo obliko uradnega dopisa (glava, jedro, zaključek, priloge); v jedrnem delu pojasnimo vzroke svojega nezadovoljstva in jih utemeljimo s stvarnimi dokazili (kot priloga). Navajamo samo resnične podatke.
Pritožbo/ugovor glede kakovosti izdelka ali storitve imenujemo reklamacija. Svoje pritožbe lahko vpišemo tudi v knjigo pritožb in pripomb, katero imajo vsa večja podjetja, hoteli, trgovine,…